Lani sem spakiral naše štiri otroke in morda 20% našega pohištva in zapustili smo našo veliko hišo in vse, kar je v njej, na prodaj. Takrat se je zdelo, da gre za - ogromno izgubo, čeprav sem naredil vse, kar sem lahko, da bi bilo videti kot pustolovščina. Preselili smo se v začasni najem; Zajel sem sapo. Odločen sem bil, da bom ostal na istem splošnem območju, tako da bi moji otroci lahko imeli iste prijatelje in hodili v isto šolo. A denar je tesen in Washington, DC je drago območje, zato so bile moje možnosti omejene.
Januarja sem si ogledal še eno najemno hišo, rt iz leta 1926, ki ni bil nikoli posodobljen ali razširjen. Čudno, tudi za najem, in ni imelo funkcij (kot pol kopele spodaj), ki si jih želi večina ljudi. Na 1.300 kvadratnih. ft, bila je tudi res majhna. Ampak prva stvar, ki sem jo opazila, ko me je agent spustil, je bila luč ob oblačnem dnevu in lesena tla ter kako tiho je bilo. Namesto hrupne vročinske toplote, na katero smo se vsi navajeni, so imeli originalne radiatorje. Pokimala sem naokoli, pogledala še nekaj drugih krajev. Nisem pa mogel nehati razmišljati o tistem nesmiselnem malem rtu in cena je bila prava. Torej sem ga najel.
In je popolnoma popoln. Ne, prostora za omare ni dovolj in kopel spodaj bi bilo lepo, in želim si, da bi klet ni poplavila, ko dežuje. Toda iz njega sem dobil izjemen vrt. Nisem imel pojma, a prejšnji najemnik je bil strokovnjak vrtnar. Srečal sem sosede zaradi vrta, vrta, ki sem si ga vedno želel, divjega, pleveloga trajnica trajnic, zaradi katerih se ljudje ustavijo in nasmehnejo. Lahko klepetamo s sprednje verande.
Ta hiša nas je tudi naučila, kaj je pomembno (drug drugega) in koliko lahko živimo (veliko). Še vedno se ločim s stvarmi. Zdaj se vsak predmet spopada z izzivom: je lep? Je koristno? Za to je vse mogoče.
Predlagam to, ker me ne šteje za tipično bivališče apartmajske terapije (v kateri manj) ljudje živijo bolj urejeno življenje.) Všeč so mi svetle barve in vzorci, mi pa nismo niti modernisti niti minimalisti. Mislim pa, da je naša majhna hiša hkrati živahna in mirna ter prijetna in ne natisnjena. Po šestih mesecih so stene večinoma gole, kljub dejstvu, da imam ogromno zbirk umetnin (večinoma zataknjeno za pohištvom trenutno). Ker so stene omete, ne morem samo z nohtom in uživam v gladkih, praznih prostorih.